'90 let do knjige'

Zgodba o tem, kako sem skoraj obupal – dokler nisem srečal Mirele

Ideja o knjigi je v meni dolgo zorela. Počasi sem sestavljal zapiske in pisal po delih brez neke jasne strukture. Vedel sem kaj želim povedati a največja težava je bila kako naj to ubesedim in napišem, da bo imelo rep in glavo. Tako, kot večina sem tudi jaz najprej googlal in iskal čtivo o tem kako napisati knjigo. Bil sem udeleženec več webinarjev na temo pisanja a napredek je bil zelo majhen. Stiska v meni je vse bolj naraščala in me počasi pripeljala do odločitve. Odnehati ali dokončati. Opustiti zamisel o knjigi in početi nekaj drugega, lažjega, enostavnega. Zavedal sem se, da če po vsem tem, kar sem se naučil, izkusil in spoznal preprosto odneham bom to nekega dne zelo obžaloval. Toliko znanja, izkušenj in dragocenih spoznanj, ki lahko nekomu pomagajo iz stiske, mu skrajšajo pot do okrevanja, razumevanja ali celo rešijo katero od težav. Vedeti nekaj kar lahko drugemu pomaga in to zadržati zase bi bilo zelo sebično in neodgovorno ravnanje. Tega si nikakor nisem želel zato mi je ostal samo en izhod. Dokončati začeto pisanje!

Čeprav sem v preteklosti sodeloval pri izdaji več kot dvajsetih knjig in še mnogo več drugih tiskovin o samem pisanju nisem vedel prav veliko. Mislil sem si avtor se vsede za mizo in piše dokler ne napiše. Napisano da v lekturo, nato oblikovalcu in na koncu se vse to natisne. Sliši se preprosto vendar ni tako. Zdaj vem, da je prav pisanje tisto, kar je pri nastanka knjige najbolj pomembno. Vsebina, zgodba, struktura, slog pisanja in še kaj ... Seveda sem vse to poskušal sam obvladati a nikoli nisem dosegel rezultata s katerim bi bil zadovoljen. Po večih poizkusih sem si le priznal, da vsega tega ne znam. Tudi naučiti se vsega tega, v kratkem času ne morem. Ugotovil sem, da se vrtim na mestu, da po nepotrebnem izgubljam tako čas kot motivacijo in energijo. Če želim napredovati in doseči cilj potrebujem pomoč.

Iskanje pomoči je trajalo kar nekaj časa. Mogoče tudi zato, ker z vsakim ne morem sodelovati, nekaterim pa verjetno tudi jaz ali moja vsebina ne ustrezava. Moje iskanje se je v hipu končalo, ko mi je Facebook ponudil Mirelin program »V 90 dneh do knjige«. V hipu sem vedel, da sem našel točno tisto, kar že dolgo iščem in potrebujem. Povem po resnici, da sem se za trenutek kar malo ustrašil saj sem vedel, da zdaj gre zares. Po nekaj minutah vznemirljivega navdušenja in veselja sem že vpisoval svoje podatke za prvi brezplačen pogovor. Vedel sem, da je to tisto, kar potrebujem in da te priložnosti ne smem zamuditi.

Danes vidim, da je bila odločitev za sodelovanje z Mirelo ena najbolj ključnih. Brez nje bi verjetno počasi obupal in odnehal ali pa bi še danes pisal po delih, zbiral in urejal zapiske. Kaj pomeni imeti ob sebi osebo, ki se na pisanje in nastanek knjige v celoti spozna se je pokazalo že takoj na začetku. Nekaj kar je včeraj bilo še kopica posamičnih zapiskov je danes videti, kot smiselna celota, ki ima jasno strukturo in slog. Sva nekje čez polovico in smer do zaključka je povsem jasna. Seveda ni vse tako enostavno in vsake toliko doživim ustvarjalno krizo. Če bi bil sam bi odnehal ali dal na stran za toliko časa, dokler me spet ne zagrabi želja po pisanju. Mirela vsako mojo krizo spremeni v nekaj drugega, novega, v novo pobudo, čas za kratek odmor, sprostitev ali spremembo. Ona je tista, ki iz mene izvabi tisto kar manjka in ko zaidem ali se zapišem v nepomembne podrobnosti me preusmeri in vrne nazaj na začrtano pot. Vse to njeno početje je neprecenljivo.

Prijateljem zelo rad povem, da je Mirela, kot skrbna mati, ki pozorno vodi svojega otroka, da najde svoj pravi jaz, s katerim se lahko samozavestno izrazi in spozna svojo vrednost.

'90 let do knjige' je smešni slogan ali šala, ki je nastala ob najinem sodelovanju in mojem počasnejšem pisanju. Vsak dan sem ji hvaležen, da me ne priganja, ampak me prijazno vzpodbuja in mi pusti, da grem čez proces, čeprav sem že prekoračil dogovorjenih 90 dni.

Mirela in njen program sta bližnjica do knjige.

Uporabi jo. Ne bo ti žal!
www.vagus.s